Pisateljica meseca oktobra | ALENKA KRANJAC

Alenka Kranjac

Kadar me življenje preveč pesti, takrat sedem v Maljino kuhinjo, spijem kafe in pogledam v karte.

Knjižni prvenec koprske pisateljice in učiteljice Alenke Kranjac Vilinska kri je zelo dobrodošla in osvežilna novost. Pisateljica je davno izročilo belega avtohtonega čarovništvadobro proučila in nam ga lepo predstavila v napeti zgodbi o črnih čarovnicah.

Zgodba pripoveduje o moči ženske povezanosti, zmagi ljubezni nad sovraštvom in igrivosti, ki jo je dobro ohraniti tudi v težkih trenutkih.
Knjigo je mogoče brati na več načinov: kot napeto skoraj kriminalko, kot ženski roman o ženskah, ki so v prostem času slučajno še čarovnice ali tovarišice prav posebne sorte.

Pisatelj meseca avgusta | JANKO VALJAVEC

Janko Valjavec

Ničemur se ne čuditi — to je verjetno edino, kar lahko človeku prinese in ohrani srečo. – Horacij

Prvenec Janka Valjavca zelo verodostojno, duhovito in nazorno podaja črno resničnost ponižanih, razžaljenih, zatrtih, odpuščenih, zapuščenih ali kako drugače zatiranih in prizadetih sicer povsem navadnih ljudi. Pisatelj je ubesedil čas modernizacije podjetji in je skozi pripoved razkrije neetična dejanja, kot so odpoved iz poslovnih razlogov, maksimizacija dobička, nova šefica, selitev proizvodnje, brezposelna oseba, dopust … Njegovi liki so povsem navadni ljudje, ki pa se znajdejo v nenavadnih okoliščinah in se nanje odzovejo s takšnim ali drugačnim nasiljem. Valjavčeve kratke zgodbe so zagotovo ogledalo družbi, ki pa ob vsej tragiki s prikritim humorjem obenem sporočajo, da je vsaka tragedija tudi komedija, saj je prav vse odvisno od vašega zornega kota.

Rojen leta 1962 v Kranju, dipl. ekonomist v pokoju. Od leta 1991 je v revijah in časopisih objavljal članke in kratke zgodbe. Knjiga Obračunska obdobja je njegov prvenec, kriminalka V vodi mrtve savke in Traktor.

PREBERITE kratko zgodbo Jajcehttps://eliza.si/jajce/

Prababica - Peter Amalietti

PRABABICA SANSKRTA

Slovensko besedišče je toliko istovetno z venetskim, etruščanskim in starim frigijskim, da lahko pravzaprav govorimo o različnih narečjih enega samega jezika, ki sta mu bila sorodna tudi partski in feničanski jezik. Naši neposredni daljni predniki iz bronaste dobe Karci in Pelazgi in tudi na Kreti za časa minojske civilizacije so prav tako vsi govorili različna narečja tega istega jezika, nesporno pa so dokazane tudi velike sorodnosti med slovenščino in sanskrtom in drugimi indijskimi jeziki (tamilski …), kar še dodatno izpričuje starodavnost slovenščine. Pred nastopom grško-rimske civilizacije je ves znani antični svet govoril en in isti jezik, namreč praslovenščino (jezik Starih Slovenov) oziroma njena narečja. O tem priča tudi navzočnost slovenskih besed in korenov v sodobnih živih jezikih, kot dokazuje ta knjiga, ki je neposredno nadaljevanje knjige Praslovenščine, v kateri je avtor z razčlembo njenega besedišča dokazal, da je slovenščina naravni jezik, ki se je rodil in razvijal vštric s civilizacijo, in izvira naravnost iz pračlovekovega prajezika. V njenem nadaljevanju pa avtor odkriva osupljivo obsežno navzočnost neštetih slovenskih besed in korenov v antičnih in sodobnih živih jezikih, kar res ne more biti naključje, saj je statistično to sicer prav nemogoče, zato pa dokazuje in dodatno podkrepi avtorjeva odkritja iz prve knjige.

O VSENAVZOČNOSTI SLOVENSKIH BESED IN KORENOV V ČASU IN PROSTORU

Prababica - Peter Amalietti                                                                                                    PREDNAROČILO!

 

Pisatelj meseca Maja | FRANJO FRANČIČ

Franjo Frančič

Meja med dobrim in zlim je v srcu vsakega človeka, je pisalo na lističu, ki ga je mečkal v rokah. Kot vsako pomlad je skoraj nestrpno pričakoval, da se vrne par lastovk iz juga. Vračale so se v zadnjem tednu aprila, morda kakšen dan prej ali kasneje.

Novi kratki roman z najdaljšim naslovom na svetu priča o njegovem ustvarjalnem razvoju, ki ga je iz čistega realizma zdaj dvignil na raven impresionističnega zapisa notranjega monologa osrednjih likov z nadvse pretresljivim in dramatično tragičnim prikazom zavoženih življenj podeželskih Istranov, pri tem pa sočasno nit posameznih zgodb niza v sinhronosti posameznih trenutkov, njegova blodna pripoved pa obenem v kvantnem ne-času povezuje različna obdobja in usode istrskega zaselka, njegovih hiš in njihovih prebivalcev. S svojim vrhunsko dodelanim slogom pripovedi bralca skoraj zadušiti, medtem ko se prebija skozi njegov presunljivi roman o ljubezenskem prekletstvu, v katerem se vsa romantičnost ljubezni porazgubi v duševnih blodnjah oziroma zaradi katerega je ljubezen zgolj duševna blodnja, vse prevečkrat pa celo duševna bolezen.

V slovenski literarni prostor je stopil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza, njegovo prvo samostojno literarno delo Egotrip, zbirka kratke proze, pa je izšlo leta 1984. Za njegovo najpomembnejše delo se šteje beatniški kratki roman Domovina, bleda mati (1986), preveden v številne jezike. Leta 2008 mu je natisnjen izbor kratke proze ( MK Kondor – Kam se skrijejo metulji pred dežjem ). Piše tudi poezijo in dela za mladino in otroke, med katerimi je eno najpomembnejših Otroštvo (1996) ter  radijske in dramske tekste.

Na literarnih natečajih je prejel preko 50 nagrad na literarnih natečajih doma in predvsem v tujini. Franjo Frančič, največkrat prevajani in nagrajeni sodobni slovenski književnik.

NAGRADE:

  • Zlata ptica 1986
  • odkupne nagrade scenarijev 1990
  • nagrada Mladika Trst 1992, 2.3. nagrada večkrat
  • Radio Slovenija – natečaj za kratko zgodbo 1994 nagrade večkrat
  • Schwanenstadt 1. nagrada na mednarodnem festivalu za otroke 1996,
  • večkrat nagrada za erotično zgodbo Ona-Delo 1993
  • Aritas več nagrad med 1990–1996
  • JSKD, več odkupnih drugih nagrad na natečajih 1996–2015
  • Nagrada založbe Arte Beograd, več nagrad Zvezdani kolodvor Beograd
  • 2006- 2015, Odkupna nagrada založbe Braničevo 2012, Nagrada Musa
  • Čazim-Čatič – 2014, + 10 nagrad na natečajih v Srbiji …
    Nagrada Ministrstva za kulturo Srbije – prevodi 2011
  • Nagrada založbe Exlibris za zbirko erotičnih zgodb 2015,
  • Nagrada Lung Nova Gorica, 2017 in 2019
  • Nagrada Baraga 2019
    + 10 nagrad na drugih anonimnih natečajih
Eiji Joshikawa - Pot meča

POT MEČA | Mijamoto Musaši

Vrstni red romanov o življenju Mijamota Musašija.

1. POT MEČA

2. NA POTI K SLAVI

3. POT MOČI

4. MEČ MOČI

5. POT PRAZNINE

6. PO SVETLOBE

Ta življenjepis Mijamota Musašija je najbolj priljubljen japonski zgodovinski roman vseh časov. Tretja knjiga (od petih) opisuje, kako je mladi Musaši, največji bojevnik vseh časov, po treh zmagovitih dvobojih z vodilno kjotsko šolo mečevanja Jošioka – v tretjem dvoboju se je sam spoprijel z več kot sedemdesetimi samuraji – postal ljubljenec ljudskih množic in pri tem nezavedno odkril svoj slog mečevanja z dvema mečema.
Pisatelju je iz različnih ljudskih legend o Musašijevih najslavnejših bojih, bitkah in dvobojih uspelo stkati izredno bogat mozaik usod številnih njegovih prijateljev, prijateljic in nasprotnikov, z njimi bralcu pričara fevdni japonski vsakdan, obenem pa njegovi opisi borilnih urjenj, bitk in dvobojev slikovito prikažejo vse težave in izzive, ki stojijo na poti bojevnika takšnega kova, kot je bil Mijamoto Musaši

Skozi ograjo je zagledal stezo, ki se je – enako kot v svetiščih in zatočiščih zen budistov v gorah – vzpenjala od vhoda naprej, in njegova prva misel je bila, da mu je naposled uspelo najti pravo mesto in da mora zdaj samo preskočiti to ograjo, pa se mu bo izpolnila njegova velika želja. A ko se je že pripravil, da bi preskočil ograjo , ga je zadržalo nekaj , česar ni mogoče opisat. Ali je bila to ljubezen, s katero je bila očitno negovana vsaka trava, ali zaradi neštetih belih cvetnih lističev, ki so ležali raztreseni po poteh, ali zaradi nečesa, kar je kazalo na prijetno naravo prebivalcev te koče. Iznenada se je tudi zavedal, da v takšno okolje njegov videz – razkuštrani in umazani lasje ter raztrgan kimono – sploh ne sodi, saj je zagotovo videti kot navaden potepuh.

                                                                                       Preberi več ..

Praslovenščina Adamov jezik - Peter Amalietti

Praslovenščina – Adamov jezik

Najsvetejše, kar človek ima, kar celo prekaša Sveto pismo,
je njegov materni jezik.

Bur razmišlja drugače od Angleža in
svoje razmišljanje izraža v svojem jeziku.

Če ne bomo varovali
svojega jezika, in to povsod, tako v cerkvi kot na dvoru, bomo
izgubili svoje duše.

Zato pravim, da se moramo za svoj jezik
bojevati kot za svoja življenja,

drugače ne bomo nikoli svobodni.
James A. Michener

 

S primerjavami besedišč slovenščine in njej sorodnih jezikov pa bo mogoče odkriti tudi prvotne oziroma izvirne pomene prabesed in torej spoznati prajezik. (…) Naša imena živali so čisto nekaj drugega kot na primer ime kenguru, ki v aboridžinščini pomeni “ne razumem,” kar je avstralski domorodec odgovoril angleškemu mornarju, ki so ga vprašali po imenu tiste čudne skakajoče živali. V sestavi ali zgradbi slovenskih imen živali se namreč skrivajo neposredni nasveti in navodila, in kot bi človek reševal kozmično križanko, se vse izteče brez ostankov. Ja, v devetnajstem stoletju smo imeli Slovenci črkovno vojno, v enaindvajsetem pa imamo črkovno razodetje. (…) Obenem pa moja izvirna razlaga našega posebnega jezikovnega fenomena, imamo namreč največ narečij na svetu na kvadratni meter, prav tako prinaša povsem nove razlage zanje, za njihov nastanek in razvoj.

Po iznajdbi ali izumu povedi v sestavi stavkov je praslovenščina postala zelo natančni aglutinacijski jezik, ki ga danes imenujemo slovenščina (predvidevam, da ob koncu mlade kamene dobe), začela je razlikovati med spoli posameznih besed, pojavile so se sklanjatve in spregatve, sintaksa oziroma vrstni red besed kot tudi navada, da najnovejše povemo na koncu povedi, kar je ostalina ustne predaje. Slovenščina je namreč eden redkih, morda pa celo edini jezik, ki se je že skoraj povsem razvil, še preden so ga začeli zapisovati, prav nasprotno pa so vsi sodobni umetni jeziki nastali tako, da so jih najprej zapisali, potem pa tudi govorili. Pri naravnem jeziku, kakršna je slovenščina, je to seveda prav nasprotno, najprej ga govorijo, veliko pozneje pa tudi zapišejo.«

Tudi beseda ČEBULA je na primer neposredno navodilo, ČE (je) BULA, položi nanjo ČEBULO. Po-
dobno kot ČEMAŽ (aliteracija Š v Ž) – Če ‘maš ČEMAŽ, ne boš lačen. O bogati strukturni notranji povezanosti sorodnih besed priča tudi besedni niz, ki ga bom sicer podrobneje razložil pozneje, je pa dovolj
očiten, da lahko sklepate tudi sami: KOL – LOK –LOKVA – LOKVANJ.
Prvi človek je jezik seveda razvijal in uporabljal tudi kot skrivno orožje in orodje – kar kaže že uporaba
imen, Arijci (potomci naših prednikov Karijcev, ki so se odpovedali prvi črki v svojem imenu, torej črki K,
več o tem pozneje) so svoje pleme na primer tako poimenovali zato, ker sanskrtska beseda Arja pomeni
plemeniti, in je tako že njihovo ime sporočalo, da so nekaj boljšega kot pripadniki ljudstev, ki so jih zavojevali. Enako praktičnost in neposredno sporočilno vrednost imen so uporabljali tudi Veneti, saj je lahko
popotnik po navadi že iz samega imena gore vedel, če mora svojega konja napojiti v dolini še pred vzponom.
Takšnih primerov vgrajenih navodil v imenih in besedah, kot nam prikazujejo tudi naša imena zdravilnih
rastlin, pa je še veliko.

Veliko premišljeval o sporazumevanju in načrtoval potek tečaja. In v trenutku navdiha sem se spomnil, da vsi strokovnjaki na začetku najprej opredelijo izraze, ki jih bodo uporabljali. V duhu sem si pred očmi napisal besedo SPORAZUMEVANJE in se vanjo zazrl. Ker se mi je zdela malce predolga, sem odstranil –EVANJE in na papir napisal samo SPORAZUM.

SPORAZUM

Čeprav se mi ni niti sanjalo, kaj neki sploh iščem, sem si to besedo pozorno ogledoval. Dolgo časa sem jo ta-
ko gledal in gledal, dokler se mi ni pred očmi prikazalo in se mi nazadnje le ni posvetilo, da je beseda pravzaprav sestavljena iz več krajših besed:

SPOR + A + Z + UM(om),

pri čemer pa besede, ki jo sestavljajo, pravzaprav tvorijo že zelo strnjeno in jedrnato njeno popolno oprede-
litev (vsak sporazum namreč vnaprej določi rešitev morebitnega spora oziroma prepreči spor in to preudarno oziroma z umom), pozneje sem sicer za to besedo odkril še drugo razlago. No, in tisti trenutek sem doumel skrito evolucijsko logiko rasti slovenskih besed in besedišča, večina naših besed je namreč sestavljena iz več krajših besed:

SE|VE|DA, LJUBI|ME|C, TU|JE|C.

Vedo, ki proučuje zgradbe slovenskih besed, sem poimenoval pomenoslovje, potem ko sem uvidel, da pomen naših besed ni stvar družbenega dogovora (kot sicer učijo lingvisti, vendar pa se pri tem nanašajo na angleščino in
druge jezike, slovenščine pa niti ne poznajo), temveč da imajo naše besede pomen že vgrajenega vase, torej
zakodiranega, in prav to je najbolj ključna razlika med njo in drugimi jeziki. To moje odkritje, da imajo slo-
venske besede že vgrajen pomen …. več preberite v knjigi.

Praslovenscina_Adamov jezik - Peter Amalietti

NAROČI ZDAJ!

Pisatelj meseca Decembra | BOGDAN KRISTOFER MEŠKO

Bogdan Kristofer Meško

Nebo in Zemlja, ki se združujeta pod njegovim peresom, izlivata roso, razširjajoč se na vse stvari po lastnem vzgibu in brez vmešavanja človeka.

Kot velikemu poznavalcu antičnih in sodobnih jezikov je avtorju uspelo odkriti povsem izvirne in nove poglede na razvoj pra-jezika. Obenem pa nam avtor v svojih delih prikaže podobnosti in istovetnosti, ki jih je mogoče zaslediti tako v slovenščini kot v sanskrtu in jih vsebujejo še mnogi drugi živi in mrtvi jeziki – albanski, avstralski, baskovski, egipčanski, estonski, francoski, germanski, gotski, grški, hetitski, italijanski, kretski, latinski, latvijski, madžarski, nemški, perzijski, punski, srbski, turški…

Talentiran in dejaven slikar, glasbenik, družbeni aktivist, pisatelj in prevajalec. Vrsto let se je tudi poglabljal v študij primerjalnega jezikoslovja in mitologij in raziskoval medsebojne podobnosti in sorodnosti različnih starih in izumrlih jezikov ter njihove podobnosti s slovenščino kot s sodobnim, a hkrati staroveškim jezikom. Z ženo, prav tako slikarko, živi v Svetem pri Komnu.

Očala? Ne, hvala!

Na svetu menda ni veliko ljudi, ki bi brali več od mene: berem namreč v »službi« in v prostem času več kot petdesetletni bralni praksi sem le dvakrat preživel po mesec dni, ne da bi prebral ene same vrstice. Prvič je bilo to zaradi zdravljenja težav z vidom, drugič pa sem potoval po Indiji in sem raje »bral« svet okrog sebe. Najmanj trikrat v življenju sem bil že tako slaboviden, da bi vsak pametnjakovič že tisočkrat odšel h okulistu.

Ker pa uradna medicina (oftalmologija) razen očal skorajda ne pozna nobene druge oblike zdravljenja za težave z očesi, sem se raje obrnil na okultista v sebi in si vid popravil od znotraj po navodilih knjige Georgea Batesa Umetnost vida. (Knjigo sem že davno razprodal in vam tega ne pišem zato, ker bi vam jo želel prodati.) Anglež Bates je bil prvi »protoalternativec« na začetku dvajsetega stoletja, ki je zahodno javnost opozoril na sredstva in vaje, s katerimi si je mogoče vid popraviti brez očal, razen seveda v primeru prirojenih očesnih okvar.

Človek, ki ima težave z vidom, ima na voljo najmanj troje:

1. da ne stori ničesar,

2. da gre k okulistu in si nabavi očala,

3. ali pa si vid okrepi in povrne z naravnimi postopki, kakršne so razvili indijski ajurvedski zdravilci in jogiji.

Oko je zelo občutljiv in pretanjen organ in tudi zelo tesno povezan z vsem telesom. V primeru pomanjkanja krvi ali živčnega izčrpanja, ali pretiranega izločanja žlez, pravzaprav pri prav vsaki resni telesni motnji ali organski spremembi v telesu, trpijo tudi oči. Temni podočnjaki kažejo na slabo kroženje krvi ali na spremembe v krvi sami. Tako imenovane »vrečke pod očmi« so pogost simptom bližanja bolezni srca ali ledvic, slabokrvnosti ali pa slabe prehrane. Oči so neposredno povezane z jetri in v primeru, če človek s svojimi nezdravimi življenjskimi navadami utrudi in izčrpa svoja jetra, se mu vid občutno poslabša. V takšnem primeru mora človek začeti hoditi prej v posteljo in več spati, in krepiti jetra tudi na druge načine, pa se mu bo izboljšal tudi vid.

Zaradi prenapenjanja oči lahko človek dobi glavobol, slabost ali vrtoglavico. Težave z vidom so pogosto povezane z duševnimi stiskami. Po Louise Hay tisti, ki škili, noče videti, kaj se dogaja, njegovi cilji pa so navzkrižni; zelena mrena je posledica pomanjkanja odpuščanja in notranje vdaje zaradi dolgotrajnih ran; konjunktivitis je posledica jeze in zavrtosti ter nepripravljenosti videti stvari takšnih, kot so. Ječmen na očesu dobite, če na življenje gledate z jeznimi očmi in se na nekoga še posebej jezite.

POZOR: Motnje vida so lahko posledica nenehnega zrenja v ekran (računalnika ali televizorja), pri katerem človek pozabi kdaj pa kdaj pomežikniti. To mežikanje pa je zelo pomembno za zdravje zrkla, ker ga podmaže. Zato se moramo navaditi, da med zrenjem v ekran televizije ali računalnika vsako minuto ali dve pomežiknemo. Enako je tudi pri branju (knjige, časopisa ali računalniškega ekrana) pomembno, da se izognemo slabi navadi branja v le enem samem položaju in na vselej isti razdalji do črk. Mišice očesa, ki je prisiljeno dlje časa ohranjati isto žarišče, namreč oslabijo, postanejo ohlapne in se več ne zmorejo dovolj hitro prilagoditi spremembi žarišča.

(Več o samozdravljenju vida v naslednjem nadaljevanju.)

Avtor: Peter Amalietti