PRINESI, ODNESI je sprehod med subtilnimi dušnimi svetovi v razburkanosti sodobnega časa. Ukvarja se z odnosi in njihovimi posledicami, ki se jih večinoma ne zavedamo, če pa se jih, je o njih težko spregovoriti. Posrka jih zmeda iskanja v sesipanju vrednot in splošnega nezanimanja v tako zelo razvejani neobčutljivosti vsakdana. Je notranji monolog, ki se menjuje z realističnimi pasusi, da bi bilo skoznje mogoče začutiti notranje smernice, za katere vse prevečkrat ne najdemo ne časa ne prostora. In tudi zmeraj vse manj prave pozornosti.

Nehaj misliti, samo bodi, zavej se dreves in trave, vse je nekoč raslo iz tebe in vse se želi ponovno dotakniti tvojih žil, tvojega smeha, tvojega joka, tvoje čiste krvi.

Kratek roman PRINESI,ODNESI je nastal zadnje čase, ko je dozorela odločitev, da doreče svojo literarno pot, ko je kljub ne-objavljanju ves čas pisala.

Avtorica je z imenom Milojka Žižmond Kofol med letoma 1990 – 1995 je izdala štiri leposlovne knjige (Polovica ženske, Levitve, Hana, roman Animus). Pisala je tudi eseje, radijske igre, dramske tekste. Zadnjih 26 let deluje kot bioterapevt in spet se je vrnila k pisanju v letu 2003 (roman Mesto vetra) in 2004 (roman Medprostorja), ki ju je objavila s psevdonimom Milojka Krez. V letu 2012 je pri Beletrini izšla v zborniku izbrane ženske kratke proze (Kliči me po imenu).

BIL JE RES VELIK pisatelj – če je pred seboj namreč zagledal prazen list papirja in je imel pri roki tudi pero, je pri priči  začel zagnano kracati po njem, dokler ga ni popisal prav vsega. Zato je bilo njegovo edino prvo delo skrb, da ima na mizi pred seboj vselej na dosegu roke prazen bel list in svinčnik. Kaj je pisal, mu ni bilo mar. Rekel si je: ”Naj to ugotovijo bralci.” Nikoli ni niti pomislil na možnost, da njega ne bi brali. Zato je postal velik pisatelj.
Ko se je namreč s časom na pisalni mizi nagrmadil ustrezno velik sveženj papirjev, popisanih po obeh straneh, je ustavil svojo proizvodnjo, in vse te papirje tako zelo dobro nekam skril, da kmalu že sam ni več vedel, kje ležijo. Svinčnikov in kulijev ni skrival, saj so ti tako ali tako imeli grdo navado, da so se nenadomakar izpraznili, če niso  prej že kar meni nič tebi nič izginili iz stanovanja, podobno kot radi izparijo tudi vžigalniki, če pa vžigalniki ne izginejo, pa se tako in tako hitro in prehitro izpraznijo. In kaj lahko človek naredi s praznim vžigalnikom ali pa iztrošenim pisalom? Menda marsikaj – a vsekakor z njim ne more več ne prižigati in ne pisati.
Vse to se je dogajalo še v časih, ko niti njegovi najbližji niso verjeli, da je on pisatelj. Videli so ga sicer nenehno nekaj kracati in vsem so izginjala pisala, prazni papirji in vžigalniki, a si tega nihče ni gnal k srcu, življenje se jim je že tako in tako zdelo preveč zapleteno, da bi si človek moral nekaj izmišljati in ustvarjati še neko vzporedno in čisto izmišljeno, a nič manj zapleteno in nič manj resnično zgodbo. ‘To bi bila čista potratačasa”, so vsi vsak zase menili. Že na samem začetku njegovega obsedenega popisovanja praznih listov je pisatelj nekoč povsem
po naključju odkril, da pri njem velja pravilo: več kot govori, manj napiše, a to ne zgolj zaradi potratenega časa s pogovori, temveč predvsem zaradi notranje potrebe po sporazumevanju, ki je ena sama – ljudje pa se lahko sporazumevamo na številne in tudi zelo različne načine. Naš pisatelj se je v spokoju svoje majhne sobe v kotu stanovanja sporazumeval z množicami bralcev, ki ga bodo brali nekoč v prihodnosti.
In če samo pomislimo, kako zelo nedolžno se je vse to začelo v gimnaziji, ko se je za svojo pisalno mizo učil in to na tak način, da si je iz učnega gradiva na prazne bele liste zapisoval vse, kar se mu je zdelo dovolj pomembno, da bi si moral zapomniti.
Velike strasti pridejo nenapovedano in tistega dne je – namesto da bi tako kot vselej po uri učenja vstal od mize in odšel po opravkih – kar obsedel za mizo, pred njim je ležal bel prazen list papirja, v roki je držal svinčnik. In tedaj je v svoji notranjosti začutil nekakšen tektonski zasuk, ki je njegovo zavedanje raztreščil na tisoč delcev, in ko je z močjo voljo konico svinčnika uprl v prazen list, je roka začela kar sama od sebe pisati.
In tisto, kar je pisala, je istočasno premišljeval tudi sam. Ni vedel, ali misli, preden zapiše misel, ali misel prebere šele potem, ko jo je že napisal. Sicer pa ga to res ni niti najmanj skrbelo. Dokler je pero gladko teklo po papirju in oblikovalo jasne povedi, se je počutil izpolnjenega do zadnjega kotička svoje duše. Pisalo je bila njegova magična palica, ki je njegove misli prestavila skozi čas in prostor in jih razmnožila. Bel, nepopisan list papirja je bil zanj čudežna preproga, ki ga je odpeljala v vzvišeni svet domišljije.
Ljudje se razlikujemo v marsičem, še najbolj pa prav po svoji domišljiji. Vendar pa je le od nje odvisno, kako vsak posameznik spozna, dojema svet in se nanj odziva. Pravzaprav je življenje to, kar iz njega ustvari človekova domišljija. Moč domišljije (ali pa njena nemoč) je marsikdaj usodnejša od pomanjkanja ali posedovanja moči volje. Naš junak je vedel, da lahko piše samo zaradi svoje moči volje, ki pa se mora opirati na ustrezno silovito in bogato domišljijo. Na srečo domišljija nima mej niti omejitev, te so na svetu samo za domišljavce, katerih
domišljija se je krvoskrunsko sprevrgla v svoje nasprotje – domišljavcu namreč primanjkuje domišljije in si zato vse lahko samo domišlja. Resnična ustvarjalnost pa se skriva v izmišljanju.
Seveda ni ustvarjalno prav vsako izmišljanje, vsekakor ne takšno, ki trosi laži. Ne, vesolje si moramo ustvarjalno
izmisliti na novo, kar pa ne velja samo za pisanje, temveč tudi in predvsem za naše lastno življenje. Res je tudi pisanje življenje, vendar pa je to življenje bolj podobno življenju kokona kot pa metulja. Pisatelj se mora namreč povsem zapresti v svojo domišljijo – enako kot se lažnivec slej ko prej zaplete v lastne laži in tudi pajek naposled konča ulovljen in izsušen v svoji lasti pajčevini skupaj z mušicami, ki so se zapletle v njegovo mrežo že po njegovem poginu. Tudi pisatelj s svojimi mislimi spleta mrežo, s katero bo ulovil svoje bralce. Vendar pa naš junak pravzaprav sploh ni pisal za nikogar, niti za bralce, še zase ne. Pisal je, da bi zapolnil zevajočo belino nepopisanega lista papirja, enako kot bo za njim tiskar poskrbel in z njegovimi črkami prekril belino nepotiskanih pol. Vendar mu vsega tega, kot rečeno, ni bilo mar. Pisal je enako kot diši cvet tudi v primeru, ko ga nihče ni prosil za to,
in kot bo sijalo sonce tudi potem, ko ne bo več nobenega človeka, da mu pogreje srce. Samo tisto delo nekaj velja, ki ga človek opravlja zaradi njega samega sebe, ne pa zaradi koristi, ki bi mu jih morda lahko kdaj prineslo. Vendar pa mora človekovo delo koristiti drugim in včasih mora človek drugim koristiti celo s svojim nedelom.
Naš junak je kmalu odkril, da za njegovo pisanje včasih ne zadostujeta samo papir in pisalo, temveč da tretjo sestavino njegove formule ustvarjalnosti tvorijo jasna zbranost, pozoren um in umirjena zavest. Za vse to pa je nujno čisto srce, sočutna duša in pozoren duh. Kot se Bog ne spusti na onesnažen travnik, tudi navdih ne stopi v nečisto srce. Sebične misli mu namreč ne dovolijo vstopa. Jasnost misli je prvi pogoj vsake pripovedi, še zlasti takšne, ki govori o vprašanjih človekovih notranjih zadev. Pisanje je ena takšnih notranjih zadev, ki jim je usojeno postati javne.
Večino pisanj žal ni tudi javno dobro, vendar pa je naš pisatelj molil k vsem bogovom, v katere ni verjel, da njegovo pisanje ne sodi mednje. Ni pa vedel, kam bi svoje pisanje sploh lahko uvrstil. Vprašanje je pustil kritikom, sam se je raje posvetil nizanju misli, ne da bi vedel, kam ga te vodijo, vendar pa ga je zelo zanimalo, kam se odpravlja z njimi in kam bo prišel. Vedel je, da je na krožišču brezpotij in da bo svojo pot moral vklesati v marmor, ki se je raztezal povsod, kamor je zrl s svojim notranjim očesom. Spomnil se je dekleta, črne lepotice, ki mu je nekoč zlezla v srce skozi vratca, za katera ni vedel, da jih je pozabil zapreti tedaj, ko je zaprl vsa okna svoje duše, da bi se lahko potopil globoko in nato prilezel izpod ruše v nek drug svet, ki se še ni rodil. Postavil se je na spodnji rob trenutka, enega za drugim, energija trenutka se mu je vdala kot voljna ljubica trinajsti dan svojega mesečnega cikla.
Biti za hip pred hipom je edina prava hitrost, ki jo dosežemos s tem, da ulovimo konec trenutka in ga z magično voljo spremenimo v začetek novega trenutka, ki se nam bo vrgel pred noge kot vdani služabnik. Podobno so že pred davnimi časi junaki jezdili na volih vselej spredaj na njegovem vratu, kjer je sila najbolj prvinska in lahkotna, a obenem hudo močna. Vsak začetek se namreč začne malce pred samim seboj, kot se tudi konča s podaljškom samega sebe – enako tudi ton zaslišimo v celoti šele potem, ko je ta že izzvenel, prej pa ne, zgodbo pa spoznamo šele po njenem zadnjem stavku.
Vsak začetek spremlja sveža sila novosti, ki je vedno sprememba in sprememba prinaša moč ali pa jo odnese, če z njo ne znamo ustrezno ravnati oziroma se ji ustrezno prilagoditi. Kot mornarji jadrajo le tedaj, ko piha, tudi mornarji morja časa jezdijo na njegovih valovih in ga prehitevajo, nošeni z močjo začetka vsakega trenutka.
Enako se tudi posameznikovo zavedanje spreminja iz trenutka v trenutek, kot se zamenjuje tudi voda v rečnem koritu pozornosti. Vendar pa spremembe zavedanja prinašajo tudi spremembo rečnega toka in kakor reka se tudi večina trenutkov prej ali slej izteče in izlije v morju časa, v katerem se prihodnost skriva v njegovih največjih globinah, nad njo pa se vse do površja razteza preteklost. Površje morja časa je sedanjost, tale dragoceni in enkratni trenutek, zdaj, ta hip!
***
Kot se za vsakega pravega pisatelja spodobi, je bila torej zanj prazna, nepopisana stran kot vržena rokavica v obraz  – ‘Popiši me!’ mu je kričala deviško bela stran, njegov svinčnik se je začel kar tresti in je začel bojevito spodbujati svojega lastnika: “S skupnimi močmi bova pa že popackala to majhno belo stran!
Včeraj sva jih kar tri in to še pred kosilom. Zakaj bi se človek sploh bal bele, prazne strani, tudi če jih za njo še sto na kupu praznih preži? Eno za drugo, stran za stranjo jih bova popisala, pa bo že šlo, boš že videl!”
Pisatelj si je z roko mrzlično obrisal znoj, ki se mu sicer še ni pojavil na njegovem zgubanem čelu. Ta se mu je namreč vlil vselej šele potem, ko je prišel že malo čez polovico strani in je bil njegov vdih tik pred tem, da se spremeni v izdih. Tedaj se je še z večjo težo usedel v svoj naslanjač, teža nedokončane misli ga je namreč pritisnila k tlom skupaj z vprašanjem, kako izpeljati še te zadnje štiri vrstice, ne da bi pri tem izgubil bralčevo
pozornost – konec koncev bo to, če bo tako hotel Bog, nekdo tudi bral – in ne da bi toliko pomešal štrene, da bi se mu misel ustavila ali, bog ne daj, izgubila! ‘No, pa sem le prišel do dna strani!’ si je oddahnil pisatelj in list papirja zadovoljno odložil v škatlo, ki jo je imel na svoji mizi kot posebno skladišče za svoje delo. A glej ga zlomka! Pod popisanim listom, ki ga je pravkar odložil, je ležal že nov, čist, deviško bel papir, ki je kar klical po oskrumbi. Bolj ko je bel in bolj ko je čist, bolj si list želi, da bi ga nekdo – še najbolje je, če je to celo pravi pisatelj,
a tudi kdo drug je čisto dober – da bi ga torej nekdo, kdorkoli, popackal ali pa potiskal, če ga že ne bo popisal, kar je praznemu belemu listu sicer najljubše. Tudi praznemu listu belega papirja ni namreč vseeno, če ste morda na to pozabili. Njegovo poslanstvo je namreč prenašati človeška sporočila in to tudi on najraje počenja. Če ga uporabijo za kaj drugega, papir ni zadovoljen, če pa njegov papir ni zadovoljen, ima lahko pisatelj hude težave. Nekoč se mu je zgodilo, da je pisal na papir – menda so bile tisto njegove najboljše misli, pravzaprav edine,
ki bi mu prinesle Nobelovo nagrado itd. – pa njegovih globokoumnosti papir ni hotel zabeležiti. A je šele potem, ko si je te misli zapisal v polmraku, na svetlobi spoznal, da mu je nehal pisati kuli. Pa je šlo vse po zlu. No, prav vse pa tudi ne, saj je pisatelj zdaj že popisal tudi drugi prej deviško beli in čisti list papirja.
Vendar pa to, da mu papir ni hotel shraniti misli oziroma mu je crknil svinčnik prav tedaj, ko je imel res hud navdih – nekakšne Niagarske slapove, ki jih je torej ustavil en sam prazen kuli, še ni bilo tisto najhujše. V tistem težkem trenutku je naš pisatelj seveda začel iskati drugo pisalo, medtem ko mu je navdih divjal po glavi kot cunami. Najprej se je potipal. Po navadi je namreč v notranjem žepu suknjiča vselej hranil rezervni kuli. No, ko je tam otipal samo praznino, se je spomnil, da je bil rezervni svinčnik res tam do pred nekaj dnevi, ko ga je pustil
na cedilu ob nekem drugem resnično lepem navdihu. Pisatelj ni bil figamož in se ni nikoli kar vdal, zato je še podrobno preiskal vsebino vseh preostalih žepov na suknjiču in hlačah. Pri tem je sicer našel nekaj zanj nadvse dragocenih papirjev, ne pa pisala, zato je zdaj začel odpirati predale v mizi in brskati po njih. Med tem vročičnem iskanjem pisala, kakršnegakoli pisala, ki bi tudi pisalo, je s komolcem nehote butnil v visok stolp knjig na levem vogalu pisalne mize, ki si jih je maloprej pripravil, da jih odnese nazaj v knjižnico. Strahovit trušč knjig, ki so
se tedaj zvalile na tla, je pisatelja nenadoma predramil. Zdelo se mu je, da se je pravkar prebudil. Kaj je sanjal, ni vedel. Niti ni vedel, da je sploh kaj sanjal. Stal je pred pisalno mizo in – kot da to ni nič posebnega – je vzel kuli, ki mu je ves ta čas tičal za desnim uhljem, v roke in začel iskati še prazen bel nepopisan list papirja. A papirja ni bilo več nikjer. Vsega nekoč zmanjka. Pisatelj je zdaj imel navdih in kuli – in ta kuli je pisal – zmanjkalo pa mu je papirja, ob vsem tem zamudnem iskanju ustreznih orodij pa se je čakanja naveličal tudi njegov navdih in odšel iskat kakega bolje pripravljenega pisuna, skratka zapustil je našega pisatelja. Tedaj se je pisatelj resno zamislil:
“Če imaš svinčnik, navdiha pa ne, potem tudi papirja ne pogrešaš. Svinčnik je kot orožje. Uporabi ga zgolj v sili in ob nujnih primerih višje sile. Brez vsega tega pa je pisatelj na dopustu in se s svinčnikom lahko le še popraska po razbrazdanem čelu, nad katerim kraljuje velika kraljevska pleša, ki jo zgolj med ušesi na obeh straneh okvirjata dva puhasta gozdička redkih srebrnih las. Pisatelj na dopustu spusti na pašo tudi svoje možgane, zaledeni um, pozabi na spomine in se odpravi dogodivščinam naproti, ne da bi še kaj tuhtal o preteklosti. Vsa preteklost
se mu bo tako ali tako razkrila v prihodnosti, zato se mu ne mudi prav nikamor.

Ja, pisatelj je resnice prijatelj.

KAZALO

Srečanje v parku
Res velik pisatelj
TELE (vi) ZIJA ali ekranomanija
Vse teče
Moja žaga in jaz
Slovenska ljudska glasba
Zimska razglednica iz Ljubljane
Afganistan – puščavski cvet
Ljubezen
Med željo in njenim zanikanjem
Je ljubezen ena?
Nenaslovljena pesem v prozi
Prosim Te, Bog, da me ne bi napačno razumel!
Blagor našim prednikom in potomcem
Malce modrovanja
Spomin in pozaba
Ne pozabi se spomniti
Sloven’c!
Odblesk prihodnosti
Sestanek s prihodnostjo
Ko se čas ustavi, steče prostor

NAROČI KNJIGO

Da lahko danes živiš, ti ni treba vedeti, kaj bo jutri, kot ti tudi ti ni treba videti prihodnosti, da bi lahko stopil vanjo. (Robyn Youn)

Resnica je razbito ogledalo. Nikar se ne poreži na njenih koščkih. (Robert Ludlum)

Ko sem o svojih pripravah na to knjigo in svojih velikih odkritjih o predzgodovini Slovencev poročal nekemu prijatelju, čigar velike izkušnje zelo spoštujem, me je prijateljsko opozoril, da živimo v času največjih sprememb v zgodovini človeštva, da se je zato zelo nevarno preveč ukvarjati s preteklostjo, ker tako lahko hitro in zanesljivo izgubimo stik z resničnostjo, ki se zdaj spreminja s stokratno hitrostjo. Prihodnost na glas trka na naša vrata.

Avtor Peter Amalietti pravi, da je začel odstirati zastore, ki jih zgodovinarji postavijo okrog dogodkov, ki jim pripišejo povsem izmišljene namene ter vodo zgodovine pač vedno znova speljejo na svoj mlin.