ZELIŠČARSTVO
Pomagajmo si z narvno metodo zdravljenja z zelišči.
Dolga stoletja pa so zdravilne zéli poznale že krave, koze in ostale živali, ko te zbolijo in če niso zaprte si znajo poiskati zél, ki jo zaužijejo in s tem ozdravijo – o čemer poroča Sepp Holzer.
Tako je tudi dolga tisočletja človek preživel brez farmacevtske in medicinske industrije, brez zél pa ne. Tako je tudi najuspešnejše in najučinkovitejše zdravilo v zgodovini (aspirin) so prvotno odkrili v lubju drevesa, s tem so si domorodci zdravili bolečine. Tudi taksol, pomembno zdravilo proti raku izhaja iz drevesnega lublja. Kortizol pridobivajo iz jam, zdravilo za srce digitalis pa iz naprstanca. (Douglas Preston)
Hipokrates (ca. 460 do 370 pred n.š.) eden od ustanovitelj evropske medicine je v močeh narave uzrl pravo zdravilo: zdravnik je samo terapevt. 1.st. pred Kristusom je rimski vojaški zdravnik Dioskurides ustvaril ,,Materino medico“ delo kjer je navedel 600 zelišč in 1000 nadaljnjih naravnih zdravil. V srednjem veku je red benediktincev širil znanje o zdravilnih zéleh v samostanskih vrtovih. Hildegard iz Bingna (1089 do 1179) je dodala zelišča ljudske medicine. Pričujoči zapisi dokazujejo, da si je človek pomagal z domačimi zdravili, ki jih je našel v naravi.
V Švici se je že med prvo svetovno vojno začelo med prebivalstvom izgubljati znanje poznavanja zdravilnih zéli, posledično zaradi vzpona zahodne farmacevtske industrije. Leta 1976 je bil sprejte zakon o zdravilih, ki zahteva dokaz o kakovosti in neoporečnosti ter z postopki in zahtevami izrinil iz tržišča veliko rastlinskih sredstev. Tudi pri nas so še nedolgo nazaj prepovedali prodajo šentjanževke in gloga na trgu, ker naj bi te ogrožale zdravje ljudi. V lekarni so te prodajali po precej višji ceni!
Zgodovina se ponavlja, tako so začeli preganjati zéli, tako kot so preganjali čarovnice, ki so bile nedolžne ženski s poznavanjem zdravilnih zéli. Tedanji inkvizitorji so te zeliščarice med mučenjem zasliševali in skrbno zapisovali njihove odgovore. Vse recepte in postopke priprave je dobila v roke cerkev. Najbrž ni naključje, da je avtor te knjige v slovenščini švicarski župnik ali pa, da je bil naš veliki zeliščar pater Ašič cistercijanec in redovnik, ki je to Kunzlovo knjižico zagotvo poznal in jo dolgo hranil na svoji nočni omarici.
Mnoge so pokončali, če ne vse a se je zdravilna uporaba zéli ohranila še do danes.
Beseda k 18. natisu.
Brez bobnanja inseratov, brez nadpastirskega priporočila veletržcev knjig je seglo ljudstvo po moji knjižici, kakor sežejo otroci pomladi po šmarnicah. Kakor solnčni dan je izmamilo ljudi v gore in na trate – vrnili so se obloženi z butarami hribje rese, velikanskih praprotnih listov in šentjanževe rože. Nebroj pisem je pričalo, da so pamagale zeli.