Vzemi me k sebi | Franjo Frančič

Izjemno plodovit pisatelj, pesnik in dramatik Franjo Frančič se v svoji poeziji loti analize tragičnega bivanja v tem svetu in pekočih čustev,
ki nas ob tem spremljajo. Bralci so vrženi v območja obupa, bolečine in trpljenja, kjer je treba za veselje plačati oziroma si ga na neki način
prislužiti. Soočeni so tudi z dejstvom, da v svojih težkih in zatohlih mislih vselej obtičimo vsak zase ter se zato spopadamo z absolutno
osamljenostjo in eksistencialno tesnobo, kar v knjigi dobro ponazarjajo številni notranji monologi. Frančič, ki se izraža predvsem skozi
geometrično čist in notranje uravnotežen jezik, življenje in vse njegove težke priveske opisuje kot bitko, v kateri ni ne zmagovalcev ne
poražencev. M. Pišek

Izhodišče Frančičevega surovega in ostrega pisanja je stanje resničnosti, pa njeni temelji, način, kako se nam prikazuje kot taka:
naše bivanje v tem svetu. Naše tragično bivanje v tem svetu in prepuščanje toku, brodolom čustev, ki nas spremljajo skozi življenje.
Frančič piše, kot bi rezal z nožem, njegov neutolažljivi človeški rod je pogreznjen v svetove absurdnega obupa, ki bi ga lahko poistovetili tudi
z našim svetom. V svetove polne bolečine in trpljenja, v katerih bo veselje treba plačati, poravnati račun za dni in noči, ko smo trpinčili
druge, a sočasno bili tudi sami trpinčeni. Z dovršeno slogovno in formalno odmerjenostjo ter skrajno zaostritvijo situacij Frančiču uspeva
ustvarjati obenem lirično in realistično, sanjsko in vizualno močno, samosvojo književnost. Njegova pisava je geometrično čista in notranje
uravnotežena, zaradi česar jo navdaja presunljiva liričnost. Frančič se z zanj značilno silovito razdražljivostjo spoprijema s pretanjenimi
življenjskimi temami.
Marco Apollonio

Mere 15 x 21 cm, 224 str., mehka vezava