Dubrovniški dominikanski opat, zgodovinopisec in prevajalec Mavro Orbin je zaslovel, ko je leta 1601 izšla ta njegova zgodovina. Rodil se je leta 1563 v ugledni dubrovniški družini. Že v mladosti je izbral meniško kuto in se pridružil benediktinskemu redu v opatiji Sv. Marije na Mljetu. Zaradi modrosti, blagosti in ljubezni do reda je hitro napredoval med redov ne starešine. Leta 1595 se je sprl s svojim predstojnikom in poslali so ga v sinekuro brez dohodkov. Vse do nastopa novega stoletja je Orbini bival v Italiji in proučeval dela renesančnih in humanističnih zgodovinopiscev. Po izidu knjige Kraljestvo starih Slovenov leta 1601 se je vrnil v rodni Dubrovnik.
V sak avtor uporablja besedišče svojega časa in na začetku sedemnajstega stoletja še ni bilo etnonima Slovan, ki so ga začeli uporabljati v devetnajstem
stoletju za vse tiste narode, ki so se ob tedanji pomladi narodov razvili iz sicer različnih mladoslovenskih ljudstev. Orbini opisuje davno preteklost, ko so bili naši
predniki še pogani in jih zato imenujemo stari Sloveni. Ko pa so jih pokristjanili, so se stari Sloveni spremenili v mlade Slovene in tedaj smo Slovenci tudi dobili svoje ime: SLOVEN+EC. Tudi naši jezikoslovci razlikujejo med staroslovenskim in mladoslovenskim jezikom, ločnico med njima pri nas pa postavijo v leto 1100. Zato etonim Slavi v izvirnem besedilu v prevodu dosledno prevajal kot stari Sloveni ali pa kar Sloveni, ne pa Slovani, kot je sicer zdaj zmotna praksa
drugih prevajalcev!
Renesančni in humanistični avtorji so v XVI. stoletju spodbujali študij zgodovine na temelju izvirnega arhivskega gradiva, vendar je Orbini predvsem izjemno marljivo uporabil zgodovinske opise svojih predhodnikov in jih uspešno povezal v jasno in zgoščeno pripoved. Med svojim pisanjem je proučeval zgodovine posameznih ljudstev in držav, pri tem se je še najbolj naslonil na Giambullarijevo Zgodovino Evrope (1566), Madžarsko zgodovino Antonina Bonfina (1568),
Kroniko severnih kraljestev Dancev, švedov in Norveûanov Alberta Krantza (1546), Emilijevo knjigo Zgodovina Frankije (pribl. 1520), Bavarske anale Johannesa Aventinusa Th¸rmayerja (1644) pa tudi priljubljene zgodovinske spise Wolfganga Latza, Flavia Bionde, Matie Miechowite in druge. Po nekaterih mnenjih
je ta njegova knjiga sicer dobesedni prevod latinske
knjige Sclavorum Regnum Popa Dukljanina, vendar ni zato nič manj informativna in prepričljiva.
KNJIGO NAJDETE NA SPODNJI POVEZAVI: