KRISTINA ŠULER

Kristina Šuler je verjela v človeka, kljub slabim izkušnjam. Ljudem je postala svetovalka. Poskušala je organizirati za kmečka dekleta bralne večere, kar ji pa ni uspelo. Bila je nekakšno kulturno središče v kraju za tamkajšnje izobražence. Na bralnih večerih, ki jih je prirejala, so se seznanjali s klasično in modernejšo rusko literaturo.

V pesmih je ostala še naprej zvesta tematiki, ki jo je najbolj zaposlovala – hrepenenje po ljubezni, plemenitosti in izgubljeni mladosti. Njena misel je bila jasna. V tem času je sodelovala v Slovenskem gospodarju (1902), Dom in svetu (1903), Ljubljanskem zvonu (1904), Slovenskem narodu (1903, 1904), Slovenski gospodinji (1905, 1906), Glasu naroda (1915) ter v Domačem prijatelju (1900−1912), kjer se je pod spretnim uredništvom Zofke Kvedrove lotila tudi pisanja v prozi. Bili pa so to samo poskusi. Med prvo svetovno vojno je objavila nekaj pesmi, ki so razkrivale tragedijo ljudi v tem času. *10 Tudi Slovenske gorice so doživljale tragedije, ki Šulerjevi niso bile prihranjene. Ta tragedija jo je prizadela, v mislih je imela določenega človeka:

Še lani je vodil vranca dva …

  • – – –

Zapustil je ženo, zapustil je dom,

cesarsko prišlo je povelje …

Kdo vranca bo vodil, kdo bo oral …

Iz obdobja okupacije se je ohranilo o Šulerjevi nekaj drobcev, pa še te navajajo njeni sodobniki. Razumljivo, da se ljudje po vojni s tem niso hvalili! Zavzeto sodelovanje vsakega človeka je zahtevalo  čas. Med sodobniki je bilo znano, da je petinsedemdesetletna s svojo sestro pisala bojna gesla po zidovih ljubljanskih stavb in trosila osvobodilna gesla. Nekaj drobcev o ilegalnem delu Kristine Šuler je obudila Milica Matelič. Z materinsko skrbjo je skrbela za ilegalce. Marsikatero ženo, namenjeno k partizanom, je oblekla in obula. Ko pa sama ni zmogla več tega bremena in so bile zaloge z obleko in obutvijo izčrpane, je pomoč poiskala pri sorodnikih, prijateljih in znancih. Iskala je pomoči tudi pri slikarju Tonetu Kralju.


Življenje je postalo zelo razgibano. Razgovore o literaturi so zamenjali aktualni pogovori o svetovni politiki in o osvobodilni fronti in njenem delu. Ljudi je, kljub okupacijskemu razpoloženju, ki jih je navdajalo s pesimizmom, prevevala vera v boj in zmago. Če je kazalo prej, da se je Šulerjeva v pesmi izpela, je bilo to na videz. Njene vojne pesmi govorijo o »trpečem, izgnanem, mučenem, na smrt obsojenem, v boju umirajočem, a nikdar premaganem slovenskemu človeku, o hčerki izgnanki in hčerki partizanki« (Erna Muser). Najbolj borbena je pesem Sestri izgnanki. V pesmi vedno posega v aktualno problematiko. Opisuje predvsem povzročitelje gorja in trpljenje Slovencev, ne posega pa v trenutno politično situacijo. Za njeno izpovedjo čutimo osebno angažiranost, kar daje pesmim vrednost tudi v današnjem času.

V starosti nastopa v pesniški izpovedi modrost in predvsem življenjsko izkustvo, kar daje njeni pesmi veljavo, vrednost in vzbuja spoštovanje. Čeprav nastajanju njenih pesmi ne moremo v celoti slediti, pa je vendar tudi o tem ohranjenih nekaj drobcev. Z redkimi verzi je dajala duška rastoči bolečini, ki priča o njeni žilavi vztrajnosti. Ta sila do smrti ni usahnila, vseskozi jo je namreč podžigalo trpljenje. Med njimi je pesem Češnja ob oknu. Hkrati razkriva, kako je pozneje prerasla v cikel (Češnja pod mojim oknom). Pesem je nastala 24. novembra 1951. Pozneje, ko je v pesmih dokončno obračunala z življenjem, se je odločila za cikel, omenjeno pesem pa je vključila v cikel kot tretjo in ji dala nov naslov Jesen.

…več o njenem življenju in delu je izčrpno zapisal literarni zgodovinar dr. Emil Cesar.

Življenje in izbrane pesmi so v njeni posthumni pesniški zbirki Češnja pod mojim oknom (2008, založba Amalietti)

Češnje Pod Mojim Oknom | Kristina Šuler | Izdaje Založbe Amalietti & Amalietti D.o.o. (eliza.si)

0
Your Cart is empty!

It looks like you haven't added any items to your cart yet.

Browse Products